Če ne bi bila tako ogabno politično sprevržena, bi bila panika naše stare levice s frontmani Milanom Kučanom, Zoranom Jankovićem in Danilom Türkom prav zabavna. Tako pa podporniki sedanjega predsednika države dokazujejo, da je njihova politična kultura na isti stopnji, kot njih političnih sovražnikov – ne nasprotnikov, ampak dejansko sovražnikov. Po novem to ni več samo Janez Janša s priveski, ampak tudi stranka SD, čeprav so se z Lukšičem še pred kratkim čisto dobro razumeli.
Zadnjič sem naletel na Türkove izjave tik po objavi rezultatov prejšnjega kroga volitev. Kaj takega! Da je bivši visoki uslužbenec Združenih narodov sposoben govoriti take neumnosti, se mi je zdelo skoraj neverjetno. Še pred časom umirjeni kandidat, ki me je z domnevno uravnoteženostjo prepričal na prejšnjih predsedniških volitvah, je bil videti kot užaljeni, panični pajac, ki se je prvič znašel v politiki in ne zna prenašati porazov – čeprav v bistvu še ni bil poražen. Dokončni poraz si je z užaljenim blebetanjem v resnici podpisal takoj po prvem krogu volitev. Prva dama, ki je v kamero povedala, da je njen mož najboljši, pa je izpadla kot vrhunska groteska – in prosim, da se vzdržimo hudobije in groteske ne vzporejamo tudi z njenim videzom.
V nadaljevanju kampanje mu jamo kopljejo tudi njegovi podporniki. Skoraj sem počil od smeha ob objavah, da je Danilo Türk pred nekaj leti tako rekoč simpatiziral s stranko SDS. Takrat si je pač zaželel postati slovenski predsednik, kar pa je nemogoče brez primernega političnega zaledja. Poskušal je malo tu, malo tam, tega se jaz še spomnim, zato sem ga tudi volil, ker sem domneval, da je sposoben ostati objektiven. Seveda sem bil naiven idiot in nisem računal, da je lahko tudi spoštovani diplomat in univerzitetni profesor ne samo vetrnjak, ampak navadna lutka v rokah – no, pa bom napisal – stricev iz ozadja, ki se politično kurba za slab denar, mogoče celo samo zato, ker se mu fino zdi pregledovati častne straže in ker je gospa rada lepo oblečena.
V zadnjih dneh mu poraz tlakujejo tudi njegovi politični botri. Postaja jasno, da jih je dokončno povozil čas, da niso več sposobni normalno razmišljati, ker so prestari, da bi razumeli, kaj se dogaja. Zato trapajo neumnosti. Mojo državo, v kateri bom morda živel še petdeset let, hočejo še naprej graditi – oziroma rušiti – ljudje, ki bodo čez nekaj let pomrli. Zakaj to počnejo? Ker so panični. Zagrabila jih je panika, ker se ruši sistem, ki so ga vzpostavljali dvajset ali več let.
Danilo Türk in njegova kompanija so zaostrili predsedniško kampanjo … Borut Pahor pa med tem po poplavljenih območjih vozi šajtrge blata, montira zimske gume, klepeta z Jadranko Kosor in žaga les.
Zato bo tudi zmagal. O slovenskih volivcih sem povedal že marsikatero krepko, ampak tako zelo neumni pa tudi nismo, da ne bi videli, da gre vse v maloro. In kadar gre vse v maloro, je vendarle dobro, da stopimo skupaj. Slovenci imajo, vsaj na deklarativni ravni, dovolj razprtij, ker vidijo, da nas ne bodo nikamor pripeljale. Povezovanje je vrednota, ki jo propagira Borut Pahor, predsednik Türk in njegov štab pa, sploh v zadnjih dneh, dela točno nasprotno. Kampanjo so zaostrili – in s tem dali še bolj jasno vedeti, da jim je malo mar za kar koli drugega, kot za oblast.
Pri vsem tem se mi zdi zanimivo, da fronte ni skušal zaostriti niti Igor Lukšič. Ugotovil je, da nujno potrebuje Pahorja. Ne zato, da bo Pahor zmagal, ampak zato, da bo stara levica dokončno poražena. To je priložnost tudi za SD. Že pred volitvami so se znebili podgan, na primer Melita Župevc, ki je v strahu, da bo izgubila poslansko službo, prva zapustila potapljajočo barko. S Pahorjem v sedlu bodo lahko bolj umirjeno počakali na naslednje volitve. SD bo verjetno spet postala močna.
S te strani je pismo, ki ga je Spomenka Hribar pisala Borutu Pahorju 26. aprila 2011, in ga je Dnevnikov Objektiv objavil v soboto, še en dokaz, da je čas teh starcev že zdavnaj minil. Ni res, da je Pahor uničil SD. Res je, zasral je državo – pa vendar ne sam, odločno sta mu pomagali opozicija in opozicija znotraj koalicije, da ne govorim o dolgih letih uničevanja države od osamosvojitve naprej. Ampak na državnozborskih volitvah mu je uspel dober rezultat. Brez njega bi imela SD v tokratnem sklicu parlamenta verjetno manj poslanskih sedežev. In vprašanje, če bi se kdaj pobrala. S Spomenkami Hribar zagotovo ne.
Objava pisma Spomenke Hribar izpred leta in pol v Dnevnikovem Objektivu je nič drugega kot še en odvraten predvolilni napad. Objava kao zasebnega pisma je udarec pod pas, ki razkriva vso podlost slovenske politike in paniko stare levice, ker morda ne bo nič več tako, kot je bilo. Spomenko Hribar naj bo sram!