V teh časih, še posebej pri nas, kjer vlada filozofija nategovanja, mora človek obvezno poznati vsaj enega zdravnika ali vsaj medicinsko sestro, zobozdravnika, avtomehanika, odvetnika, računalniškega strokovnjaka, nekaj obrtnikov, po možnosti pa še optika, frizerja in kakšnega dobrega kletarja in žganjekuha. Kdor ima tudi psa, mora obvezno poznati tudi veterinarja. Jaz to srečo imam, je pa oktobra žal prišlo do manjše težavice, saj se je Pippina veterinarka preselila nazaj v rodni kraj. Dobra stran selitve pa je, da ima M. odslej v Brežicah svojo veterinarsko ambulanto za male živali.
Brežiškega župana veseli, da je ambulanta v mestnem središču na Cesti prvih borcev, jaz pa veselim, da je zaposlena mladina.
Seveda smo prišli na otvoritev in seveda niso manjkali psi. Čakalnica je bila kmalu nabito polna.
Ambulanta …
… tukaj pa se dogajajo odvzemi pasjih in mačjih moškosti in ženskosti ali druga rezanja. Rezanje čaka tudi Pippo, ker ne prenašam več stalnega spraševanja o buli na njeni glavi, ki ni nič drugega kot navadna brazgotina. Mimogrede: Pippa je eden redkih psov, ki pride k veterinarju z veseljem. Jah, taka je pač M. …
V sklopu ambulante deluje tudi salon za striženje in nego psov Pasji kotiček, ki ga fura Marko, krasen dec, ki je enkrat zaradi Pippe ostal brez neke sto let stare igralne karte. Pikov kralj ali nekaj podobnega. He-he. No, Pippa je bila prva stranka v salonu.
Mirjam, Marku in sodelavcema želim uspešno delo, vam pa, če živite v bližini Brežic, toplo priporočam.
