Nisem človek, ki bi mu članstvo v društvih kaj pomenilo, a sem vseeno član enega, recimo mu stanovskega društva. To me stane nekaj deset evrov letno, a več dobim nazaj: vabljen sem na zanimive študijske poti v dobri družbi – žal za večino sicer nimam časa -, ki mi pridejo prav predvsem s poklicnega vidika. Bistveno je, da mi članstvo prinaša občutek, da sem del neke skupine ljudi z enakimi interesi. To je vse. Če bi me iz tega društva izključili zaradi klevetanja njegovega vodstva, bi morda zameril in napisal kakšen masten članek, a do tega verjetno sploh ne bi prišlo.
Jaz seveda nisem Janez Janša.
Janša je večni zmagovalec, preprosto zato, ker je očitno, in to, kar bom zdaj napisal, bo za večino boleče, pametnejši od vseh ostalih. Vedno zmaga, čeprav ga levica že petindvajset let – kontinuirano, heh – jaha na vse mogoče in nemogoče načine. Zato se jaz sploh ne čudim, da je razvil samoobrambne mehanizme, ki so zelo blizu totalitarnemu razumevanju oblasti. Če ne bi bil tak kot je, bi ga že zdavnaj izbrisali s političnega zemljevida, ker bi verjetno preprosto obupal – ampak se še kar bori. Z obtožbami, tožbami, brezplačniki, sumljivimi posli, privatizacijo šolstva, z nepotizmom, korupcijo, uzurpacijo kulture in tako dalje.1
Ampak paradoks je, da Janša svoj politični obstoj gradi na levičarskem skrajnem sovraštvu do njega samega. Bolj ko udrihajo, bolj ziher ostaja na vrhu.
In zdaj pridemo do Slovenskega centra PEN, ki je v mojih očeh izgubil vso verodostojnost – pa tudi kulturnost. Jaz sicer ne razumem čisto dobro relacije med Društvom slovenskih pisateljev (od koder sta že pred časom izstopila Miha Mazzini in Branko Gradišnik) in Slovenskim centrom PEN, ampak očitno so pisatelji večinoma člani obeh druščin – ne glede na njihovo politično prepričanje, ki v tej državi seveda ostaja temeljni identifikator vsakogar.
Kot slišim, je že pred časom v Reporterju izšel članek, ki je skušal dokazati, da je bil udbovec tudi neki Filozof, ki ga bolje poznamo kot Vena Tauferja, in je med drugim tudi član nadzornega odbora PEN-a ter njegov bivši predsednik. Kasneje je Janez Janša, tudi član PEN-a, v enem izmed svojih paranoično-avtoritarnih izpadov oblajal pisatelje, češ da so bivša udbovska in oznovska zalega. Seveda so Janši to zamerili in ga kao izključili iz PEN-a
Seveda so se na PEN takoj vsuli – tehtni! – očitki o politikantskem ravnanju. Seveda se vodstvo izgovarja, češ da tu ne gre za vprašanje politike, ampak da so po skrbni proučitvi pravilnika mednarodnega PEN (kako slovensko, da takoj proučijo vse paragrafe!) ugotovili, da Janša sploh ne bi smel biti član, ker da je ne samo klevetal, ampak tudi trgoval z orožjem. Ob tem se vsakemu, ki vsaj malo razmišlja s svojo glavo, zastavi vprašanje, zakaj orožarski šverc ni bil problem zadnjih dvajset let. Obenem slišim nespretne izjave nekaterih članov, ob katerih postane jasno, da jim za orožje dol visi – da jim gre v resnici na živce Janez Janša.
PEN je očitno združeval člane zelo različnih političnih nazorov in ko je prišlo do izključitve, je najprej izstopila cela množica članov, ki so blizu desnici … sem ter tja pa tudi kdo, ki mu je za politične zdrahe malo mar in enostavno noče biti član politikantskega združenja. Tudi jaz bi izstopil.
Sprašujem se, kaj bi si o teh zdrahah mislili prvi člani, to so bili Oton Župančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Stele, Janko Lavrin, Fran Saleški Finžgar, France Bevk, Prežihov Voranc, France Koblar … Kdo od njih bi izstopil? Pa saj je vseeno! PEN se je, kot berem, nekoč boril proti tuji oblasti, zdaj pa je prišlo do situacije, ko se raje ribajo med seboj. Stična točka tega spora pa je nihče drug kot Janez Janša, ki tako spet zmaguje in utrjuje svojo priljubljenost na desni kot izključno posledico sovraštva levice.
Janši je torej uspel še en razdor. Namesto, da bi se ukvarjali z novo vlado, katere delo temelji samo na ljudstvu všečnih floskulah, ki jim počasi ne verjamejo več niti Zoranovi volivci, se že nekaj dni pogovarjamo samo o skreganih pisateljih in Janezu Janši. Mar bi ga pustili pri miru in se kulturno dvignili nad njegovo raven zmerjanja, pa bi bil mir.
Ne! Oni so morali dokazati, da Slovenci ne morejo imeti niti enotnega PEN-a in da bo članstvo odslej temeljilo na politični pripadnosti. S tem so pokazali, da niso nič bolj kulturni. Kakršna kulturna elita, takšno ljudstvo. In takšna politična elita.
- Pri vsem tem seveda ni dosti drugačen od svojih političnih tekmecev – vsaj eden od njih je, recimo, ostal na svojem visokem političnem položaju in v svojih prostorih veselo sprejema hrvaškega premierja, pri čemer je dejstvo, da je slovenska premierka članica stranke, katere predsednik je bil, golo naključje, nje?