Sem vam že povedal, kako zelo mi gre na živce popačenka Šmarka? Ko jo slišim in, verjemite, med aktivnimi Ljubljančani se je razpasla skoraj tako nadležno kot kompresijske nogavice, me prime, da bi se za vedno odselil iz Ljubljane nekam, kjer se ljudje še ne obnašajo kot popolni idioti. Med hujšimi je še Živalc – ja, to je živalski vrt. Da se narod, ki si izmisli tako neumne spačenke po drugi strani dela norca iz afektiranih Američanov, ki cvilijo ob vsakem spomeniku, starejšem od njihove stare mame, je pa sploh bizarno.
Če si že na Šmarki in si pravi Ljubljančan, moraš to še isti trenutek obelodaniti na vseh mogočih družbenih omrežjih, da znancem obvezno sporočiš kako trdo garaš za svojo idealno postavo in kako zelo si kul ker… kaj vem, greš tja kamor grejo vsi? To je ta lepota socialnih omrežij, da za njihovo uporabo ne rabiš niti kančka domišljije, kaj šele inteligence, ampak preprosto s preprostim dotikom na zaslon v nekaj sekundah svojo neunikatnost deliš s celim svetom. No, zato mi gre Šmarna gora na živce. Ker je poligon poziranja ljudi, ki govorijo Šmarka.
S Šmarno goro seveda ni nič narobe, sploh na lep dan, kakršen je bil včerajšnji. V hribih je že celo leto vidljivost katastrofalna. Pravzaprav se je edini zares lep dan zgodil včeraj. Takole se je videlo z Grmade.
Takole pa s Šmarne gore.
Ja, edini lep dan. In hribe sem gledal z napačne smeri.
