V nedeljo zvečer sem mislil, da bo več kot polovico tviterašev zadel srčni infarkt. Katastrofa! Zmagal je Borut Pahor! Zmagal je človek, ki je obljubil, da bo temelj njegovih dejanj povezovanje. Zmagal je človek, ki se bo zavzemal za spravo. Zmagal je človek, ki je prepričan, da se lahko iz krize izvlečemo samo s spravo. V to je prepričana tudi večina Slovencev. Tudi tistih nekaj, ki so zagrizeno volili Danila Türka samo zato, ker je Igor Lukšič pred nekaj meseci v oportunistični borbi za stolček predsednika stranke izjavil, da je glas za Pahorja isto, kot glas za Janšo. Ampak Türk je popušil na celi črti. To ni nenavadno, saj je bil slab predsednik in je med svojim mandatom in v predvolilno kampanjo naredil vse za to, da se je ljudem zameril. Ko je postalo jasno, da ni prepričal niti tretjine udeleženih volivcev, je bilo narobe čisto vse, razen to, da je bil najslabši predsednik države v zgodovini Republike Slovenije – kar so rezultati zelo očitno pokazali.
Kriva je bila nizka udeležba. Da je bila tako nizka, je seveda katastrofa, ampak vzrok je jasen: obupna politična klima. Še od tistih, ki smo prišli, smo mnogi raje volili za tretjega ali četrtega kandidata, tako da Ivanu Krambergerju in Chucku Norrisu menda nikakor ni kazalo slabo. Nihče, še najmanj levi mnenjski voditelji in njihovi zvesti slušatelji, pa me ne bo prepričal, da sem z glasom za pokojnega Ivana Krambergerja pravzaprav glasoval za Pahorja, posledično pravzaprav za Janšo in posledično za fašizem – češ, tudi Hitler je zmagal na demokratičnih volitvah.1
Poraženci in njihovi verni podporniki na koncu za poraz vedno krivijo slabo udeležbo, ne vprašajo pa se, zakaj je bila tako zelo nizka prav udeležba tistih volivcev, ki da naj bi podprli poraženca. Skratka, če verjamemo tviteraškim in fejsbukovskim2 teorijam, hitro pridemo do zaključka, da so na volišče zelo pridno prišli Pahorjevi (Janševi!) volivci, Türkovi pač ne. Recimo, da bi prišli vsi volivci. In da izmed vseh zdaj manjkajočih nihče ne bi volil Pahorja. V tem primeru bi zmagal Türk!
Predpostavimo, da bi se to res zgodilo. Ampak spet trčimo ob vprašanje: zakaj se ni?
1.) Zato, ker ljudi boli kurec!
2.) Zato, ker sta oba kandidata slaba.
V prvem primeru jim je itak vseeno. Zakaj? Ker volijo že celo življenje, oprijemljivih sprememb pa ni – rezultat so spontane demonstracije. V drugem primeru je vprašanje, zakaj bi sploh volil kandidata, ki je zanič. Oba sem že volil, a sta se oba izkazala za katastrofo, vsak seveda na svoj način.
Na ta način pade teorija, da je Pahor (Janša!) zmagal zato, ker ima Türk poredne volivce, ki se jim v snegu ne ljubi na volitve.
Hočemo spravo ali ne?
Nenavadno je, da so isti ljudje, s katerimi upravičeno in za dobro stvar protestiramo po celi Sloveniji, paniko zaradi Türkovega poraza zagnali zato, ker je Pahor obljubljal spravno politiko in sodelovanje z vlado (Janšo!). Češ, to se pa ne sme! Kje smo pa še videli, da predsednik sodeluje z vlado? Nisem sicer univ. dipl. politolog ali univ. dipl. iur., ampak mislim, da nikjer ne piše, da mora biti predsednik države nekakšna opozicija vladi.
Prvič, da ne bo kdo spet mislil, da sem Janševec. Osebno mislim, da ta vlada dela slabo. Ampak slabo dela tudi opozicija. Primer.
Vlada predlaga slabo banko. Trdijo, da je to edina možna rešitev za izhod iz krize. Na drugi strani imamo opozicijo, ki brez dobrih argumentov nagaja z obtožbo, da bo slaba banka samo še ena rešitev za krajo državnega premoženja. Janša odgovori, da to ni res in da levica cvili zato, ker bodo s slabo banko lahko razkrili lumpe, ki so nam kradli denar. Ljudstvo o slabi banki seveda nima pojma, ker so za ta termin verjetno celo diplomirani ekonomisti prvič slišali šele pred nekaj meseci. Vseeno se je narod takoj polariziral – seveda ne po ključu treznega premisleka ali celo po analizi vladnega predloga. Bistveno vprašanje je, ali smo za Janšo, ali ne.
To je po svoje normalno. Naš prvi minister je obtožen, da je sprejemal podkupnino, poleg tega je pa še paranoični avtoritarec, zato bi bilo nenavadno, če velikemu delu tega ljudstva ne bi šel organsko na živce že samo zato, ker je na prostosti in se dela norca iz sodišča, ki bo itak ugotovilo, da ni kriv. Ampak, prekleto, če pojma nimaš, kaj je slaba banka, bodi raje tiho in upaj, da nas bodo s tem izvlekli iz dreka – dosti slabše itak ne more biti. Dejansko je najslabše, če še naprej vztrajamo v pozicijski vojni in predsednika volimo zato, da bo gledal pod prste vladi, namesto zato, ker se nam zdi reprezentativen in na splošno moralna oseba.
Doslej sem mislil, da protestiramo zato, ker si želimo drugačno politiko. V redu, najbolje bi bilo, če bi se stare bande znebili, seveda mislim vseh – zato sta na mojem protestnem transparentu upodobljena na eni strani primat največje koalicijske, na drugi pa primat največje opozicijske stranke. Ker imata tako zelo veliko skupnih točk. Ampak v praksi se to žal ne bo zgodilo, razen, če dobimo tehnično vlado z nekim pametnim šefom, ampak to ne diši niti koaliciji niti opoziciji.
Lahko pa dosežemo nekaj drugega in v tem se strinjam z dr. Mirom Cerarjem:3 “Da bodo tisti, ki so to družbo dejansko pripeljali v te hude probleme, vedno bolj osamljeni. [...] te ljudi je treba resno opomnit, na ta način, z miroljubnimi protesti, z ustvarjanjem neke atmosfere, v kateri bodo oni postali osamljeni.” Z očitnim navijaštvom za eno opcijo samo zato, ker smo proti drugi, tega seveda ne bomo dosegli.
Če hočemo doseči spravo, moramo popuščati. Še vedno trdim, da je kompromis slaba rešitev – ker sta na slabšem obe strani.
Ampak žal je to edina rešitev.
Tudi za spravo.
Tudi za ceno tega, da je predsednik države Borut Pahor. Mislim celo, da se bo izkazal kot odličen predsednik.
- To je sicer res, ampak on je zmagal nesporedno, Janša pa bo očitno tako, da mu sploh ni treba biti med kandidati. Očitno je tudi on nekakšen stric iz ozadja – ali kaj?
- Kar je bila včasih gostilniška, je zdaj očitno tviteraška ali fejsbukovska debata.
- Oddaja Odkrito – vrhunsko, priporočam ogled!